Perkusionist, stalnica glasbenih zasedb?

Glasba se skozi leta v produkcijskem pogledu spreminja, tudi živi nastopi sledijo tehnološkim trendom, a ne glede na to je bil za glasbenike vedno izziv, kako čim bolje približati zvočno sliko albuma živi izvedbi ali jo nadgraditi. Posneta glasba ima običajno več zvočne pestrosti, uporabljen je širši instrumentarij, zvoki so nasneti, linije dublirane, dodani so zvoki ambienta ipd. Tako ima skupina pri nastopih dve poti, da se približa zvoku albuma. Bodisi igra na matrico, kjer žive instrumente dopolnjujejo vnaprej posneti zvoki, bodisi povabi nekoga, ki dodatne zvoke/efekte igra, naj bo to tonski mojster, back vokalist ali kdo drug. 

Perkusionist ima v tem oziru pomembno vlogo. S svojim širokim instrumentarijem lahko približa živi nastop posnetkom iz studia. Že z majhnimi prijemi, kot npr shaker na refrenu, dvigne energijo skladbe, bodisi doda obstoječemu ritmu z bongosi dodaten sinkopiran groove, bodisi z zvončki ali chimes-i ustvari vzporedno zvočno pokrajino. S takšnimi, na prvi pogled minimalnimi prijemi, poskrbi za nadgradnjo dinamike v skladbi, poleg tega tudi za koherentnost, ki skuša čim bolj nezavedno vstopiti v poslušalčevo uho. 

Hkrati perkusionist, ki igra po raznovrstnem in atraktivnem instrumentariju, velikokrat pripomore k večjemu dogajanju in to dviguje energijo na/pod odrom. V tem pogledu je še posebej on dodana vrednost živih nastopov elektronske glasbe, kot spremljevalec dja. Slednji lahko tako nastop promovira kot live act, navsezadnje pa to vse lahko počne tudi sam. Korak dlje v tem pogledu gre beatbox artist, ki praktično za svoj nastop potrebuje le mikrofon, z veščino oponašanja tolkal in drugih instrumentov pa vstopi v vlogo atraktivnega zvočnega animatorja. 

Če se vrnemo v preteklost je tolkalist zgodovinsko gledano eden prvih glasbenikov, ki je obstajal na svetu. Predstavljam si ga kot človeka, ki hodi po svetu z ‘našpičenimi’ ušesi in eksperimentira po vsem mogočem, nato pa iz tega sestavi svoj najljubši instrumentarij. Največje mojstre tolkalce najdemo na južni polobli, vse od Indije, Afrike do Južne in srednje Amerike. Tam se je tovrstna vloga izoblikovala najprej na ulici oz na prostem in učila pri posameznikih. Perkusionist oz perkusionisti so bili običajno srce glasbene skupine na kateri je temeljil ‘groove’ celega benda in tako je ostalo vse do danes. Na severni polobli se je vloga tolkalista dolgo dojemala kot eksotična in šele dosti kasneje pojavila v glasbenih šolah in bila sprejeta kot resna vloga. To je na nek način povsem razumljivo saj gre za povsem druge okolisčine. Z globalizacijo se je tako njihova vloga vztrajno večala, groove je postal stalnica večine žanrov in splošna potreba po novem je prepoznala tolkalski potencial, ki je sam po sebi raznolik in prilagodljiv. 

Tolkalist danes pri nas običajno nima problema s konotacijo eksotika, saj ve, da njegova dejavnost izvira iz pradavnine, je človeku tako rekoč naravna, poleg tega pa na drugi strani odprta za napredek. Ne pozabimo, da se tovrstni instrumentarij, in igranje nanj, tako idejno kot s tehnologijo razvija naprej in lahko smo priča nekaterim zelo navdihujočim iznajdbam zadnjega časa kot je npr. hang drum. Takšen instrument nas zapelje že na prvi zven in spomne na vlogo zvočne animacije. Do najbolj prefinjenih tolkalskih prijemov pa vsekakor pridemo pri skladbah, ki so napisane za tolkala in orkester, kjer glasba konkretno vstopi v dialog s filozofijo.

Piko na i perkusionistom postavi njegov solo vložek v skladbi, sicer redko dodeljen, a zato pri občinstvu težko spregledan; le ta glasbenika hitro okrona v virtuoza. Zdi se, da efekt ‘hitri prsti’ na bobnih, izvabijo na dan nekaj, že prej omenjenega – pradavnega, večnega, magičnega. Tolkalist se dobro zaveda, da je to plod dolgoletne vsakdanje vežbe, odrekanj, konstantnega učenja. Zaveda pa se tudi, da je v prvi vrsti na odru zato, da igra glasbo. Če je ta z njim takšna kot na plošči ali nemara boljša, je njegova vloga upravičena. Navsezadnje virtuoznost le ne dela glasbe boljše temveč virtuoza samega. Zaradi takšne narave dela tako ostaja verjetnost, da ne bo zaspal na lovorikah, kot se to prej zgodi kolegom iz prvih vrst odra. 

Razumevanje svoje večplastne vloge je dober kredit za vsa bodoča vabila v marsikateri kombo, z dvigom splošnega tovrstnega razumevanja pa je razumeti tolkalčevo vedno bolj uveljavljeno vlogo v modernih zasedbah, posledično tudi stalno mesto v njih.

Avtor: Peter Lebar

%d bloggers like this: